Redki so ljudje, katerih ime ne označuje le njihove lastne osebe, temveč postane sinonim, celo neke vrste simbol. Ime gospe Margarete Marjetič je v Brestanici in, drznemo si reči, tudi širom občine Krško in Posavja, postalo sinonim za kulturo. Ne le v ožjem smislu tega pojma, ki skuša zajeti celoto človekove ustvarjalne in duhovne dejavnosti, temveč tudi v širšem smislu, po katerem kultura (in skrb zanjo) predstavlja bistvo žlahtne tradicije humanizma, ki jo gospa Margareta udejanja in živi in ki prežema tako njeno bit, kot bit skupnosti, kateri posveča svoja stremljenja.
Naša nocojšnja nagrajenka je svojo ustvarjalno pot v kulturi začrtala z razumevanjem tega globljega poslanstva, ki ga kultura ima in ki v široki pahljači človekovih prizadevanj pripada le njej. V kulturno življenje našega okolja je vstopila tako rekoč takoj, ko se je preselila v Brestanico leta 1963. Kot učiteljica je razumela, da za izoblikovanje avtonomnih in svobodnih ljudi ni dovolj le pouk v šolskih klopeh, ampak da se lahko človek samouresniči le kot ustvarjalni duh, ki se v umetniških kreacijah poda na nikoli dokončano pot samospoznavanja. In tako je gospa Marjetičeva tako v šoli kot v društvu, ki se mu je pridružila kmalu po prihodu v Brestanico, skorajda ves svoj prosti čas namenila lastnemu ustvarjanju in spodbujanju drugih k temu, da se pridružijo in soustvarjajo kulturni utrip kraja. Njen angažma v teh letih je bil ključnega pomena za revitalizacijo enega najstarejših društev v občini.
Vse odtlej praktično ni bilo sfere kulturno-umetniškega življenja, kjer ne bi prav njen doprinos poskrbel za tisto presežno energijo, ki ga potrebuje sleherna stvaritev, da se iz intimne zamisli posameznika pretvori v spoznanja, uvide in občutja vseh. Vodenje društva, ki ga kot prva med enakimi vodi še danes, ji je bilo zaupano leta 1995. Brez lažne skromnosti bi lahko dejali, da je v teh dvajsetih letih njenega vodenja, Kulturno društvo Svoboda Brestanica doživelo svojstveno renesanso in izjemen razvoj, o čemer pričajo ne le številne predstave, koncerti, razstave in druge prireditve ter ne nazadnje nagrade, ki jih je v tem obdobju prejelo društvo in njegovi člani, ampak predvsem živahno kulturno življenje skupnosti.
Letošnja zlata Prešernova nagrajenka še dandanes sodeluje v skorajda vseh sekcijah društva. Bila je dolgoletna vodja literarne skupine, kjer je prišla do izraza njena ljubezen do literature; v gledališki skupini je sprva delovala zlasti kot producentka in organizatorica, kasneje pa je prevzela tudi vlogo režiserke. Kot režiserka se podpisuje pod več kot 10 gledaliških uprizoritev in dramatizacij, njene premišljene uprizoritvene strategije pa so neredko prepričale tudi strokovno javnost.
Po dolgoletnem mrtvilu je obudila društveno knjižnico, v kateri danes redno potekajo ure pravljic. Njena vztrajna prizadevanja so pripeljala do tega, da je bil znameniti Dom Svobode v Brestanici leta 2002 ponovno predan v »domačo« lastnino in da je bil v preteklih letih postopoma tehnološko posodobljen in obnovljen. Izpod njenega peresa je nastala vrsta scenarijev za večino društvenih, krajevnih ter tudi nekaj občinskih proslav, ki jih je tudi sama režirala. Posebno pozornost v zadnjem desetletju posveča tudi dramatizacijam znamenitih zgodb in legend iz bogate preteklosti Brestanice, ki jih društvo redno uprizarja že vse od prve uprizoritve znamenite legende o dveh sovražnih bratih Rajhenburških. Med tovrstnimi odrskimi deli, s katerimi želi na svojstven način ohraniti zgodovinski spomin kot konstitutivni gradnik identitete neke skupnosti, še posebej izstopa slovesna prireditev ob 1111-letnici na gradu Rajhenburg.
Mnoge, ki prisluhnejo njenim razmišljanjem na številnih prireditvah, ki jih vodi, prepriča njen prijetno pomirjujoči glas, predvsem pa neusahljiva idejna širina in izpovedna moč.
Njeno dolgoletno vodenje enega največjih in najstarejših kulturnih društev v občini dokazuje, kot mnogokrat izpostavijo tudi njegovi člani, da s svojo dialoško naravo zna poiskati sinergije in združevati kreativne moči za skupno dobro, s svojim zgledom in nalezljivo dobrosrčnostjo pa skrbi, da društvo kljub svoji zavidljivi 70-letnici ostaja mlado v svojem duhu.
Ta večer je žal prekratek, seznam vsega, kar je v kulturi storila gospa Margareta Marjetič pa predolg, da bi na tem mestu naštevali vse njene dosežke. Zlata Prešernova plaketa, ki jo prejema danes, je svojevrstna nagrada za njeno življenjsko delo. Je pripoznanje, da je z uresničevanjem svojih duhovnih aspiracij osmislila ne le svoje življenje, temveč življenje skupnosti, ki ji je nesebično in predano posvetila svoj čas. Toda ker je kultura, kot smo povedali v začetku, nikoli dokončana pot samospoznavanja in ker kultura potrebuje predane ustvarjalce, naj bo to priznanje tudi odraz naše želje in spodbuda k nadaljnjim ustvarjalnim podvigom nocojšnje nagrajenke.
