Adam Bohorič

Adam Bohorič Adam BohoričAdam Bohorič je bil prvi slovenski protestantski šolnik in slovničar. Rodil se je okoli leta 1520 pri Brestanici in umrl 20. novembra 1598 v Nemčiji. Jezikoslovje in glasbo je študiral v Wittenbergu. Vodil je šolo v Krškem, bil ravnatelj stanovske šole v Ljubljani in zanjo napisal prvi šolski red, v katerem slovenskemu jeziku priznava položaj občevalnega in poučevalnega jezika.

Sestavil je berilo Ljubljanska začetnica, slovarček in otroško biblijo. Gotovo najpomembnejša pa je njegova prva slovnica slovenskega jezika, ki ji je dal prikupen naslov Zimske urice. V njej je opisal slovensko pisavo, ki jo je sestavil skupaj s Trubarjem, Dalmatinom in Kreljem in je dobila ime bohoričica. V uporabi je bila do sredine 19. stoletja, ko jo je zamenjala gajica.

Z Bohoričevo slovnico je slovenščina komaj 30 let po prvem tisku dobila znanstveni dokument svojega obstoja v knjigi. Ga ni bilo slovenskega človeka, ki bi s tako vnemo in ljubeznijo pisal o svojem jeziku in rodu, kot je to storil Bohorič v predgovoru slovnice, ki si je pridobila sloves in z njim povzdignila tudi avtorja.

 


Adam Bohorič [ádam bóhorič], slovenski protestant, slovničar in šolnik, * ok. 1520, okolica Brestanice, † 20. november 1598, Nemčija.
Po končanem študiju jezikoslovja in glasbe v Wittenbergu je postal za okoli 10 let vodja svoje šole v Krškem. Postal je tudi ravnatelj stanovske šole v Ljubljani, šoli je napisal tudi šolski red in določil slovenščino za občevalni in poučevalni jezik na začetni stopnji.
Leta 1584 je izdal prvo slovensko slovnico Zimske urice proste (Articae horulae succisivae), ki je bila v latinščini (prevedel jo je Jože Toporišič leta 1987). Izdana je bila v Wittenbergu. V njej je avtor s pravopisom, oblikoslovjem in skladnjo teoretsko utemeljil obstoj slovenskega jezika. V knjigi je idejno pomemben uvod, kjer se pojavljajo pogumne misli o prihodnosti slovenskega naroda. Pomembna so tudi načela črkopisa, ki se po njemu imenuje bohoričica. Slovnica je bila napisana po zgledu latinske, zato je spregledala nekatere značilnosti slovenščine, vendar je kljub temu ostala v veljavi dobrih dvesto let.