| Grad Rajhenburg stoji na strmem skalnatem pomolu nad reko Savo. Je najstarejši z listino izpričani grad na Slovenskem. V virih se omenja že 29. septembra 895. Takrat je vzhodno frankovski kralj Arnulf podelil bavarskemu velikašu Valtunu posesti v Rajhenburgu in Krškem. Utrdba, ki je stala prav na mestu, kjer je današnji grad, je bila v začetku 10. stoletja v bojih z Madžari porušena. V drugi polovici 10. stoletja je začela nemška država z ofenzivo proti Madžarom in ozemlja, ki so jih prej izgubili, so dobili nazaj. Tako je nemški cesar Henrik II. podaril nekdanjo Valtunovo posest Savinjskemu krajišniku Viljemu, ki je imel nalogo varovati vzhodno mejo. Ko je Viljem umrl, je njegova žena Hema Pilštanjska odšla v samostan in 1043 je podaril svoja posestva salzburški nadškofiji. Kljub temu je ostala rajhenburška zemljiška posest vse do 1141 v rokah Heminega rodu. Leta 1131 je salzburški nadškof Konrad sklenil mir z Madžari in po tem letu je dal grad na novo pozidati. V Rajhenburg je 1141 poslal ministerialno rodbino, ki je sprejela ime Rajhenburška. Ta rodbina je bila na gradu vse do 1570, ko je izumrla. Najprej so bili najemniki gradu, pozneje pa so za vojaške zasluge postali lastniki. Najslavnejši izmed Rajhenburških je bil Rajnpreht II., ki je 1452 dobil viteški red in 1478 je postal vrhovni glavar Štajerske, Koroške in Kranjske. Spodnji grad Turn, za katerega sicer ni podatkov, naj bi zgradili prav Rajhenburški, o katerih govori tudi zanimiva legenda, legenda o dveh sovražnih bratih. Rajhenburški so bili lastniki več gradov v Posavju.
Salzburški nadškof Eberhard II. je 1222 na gradu Rajhenburg ustanovil kovnico denarja, ki je po treh letih prenehala delovati. Po izumrtju Rajhenburških so se na gradu zvrstili številni lastniki. Od 1570-1579 so bili lastniki Welzerji, od 1579-1591 pa baron Volkart Egg. Verjetno že pred letom 1600 je prešel grad v roke Galla pl. Gallensteina. O tem sicer ni podatkov, a njihov grb na portalu vhodnih vrat priča, da so prav oni dali gradu današnjo podobo. V času od 1639-1696 se kot lastnika gradu omenjata Veit Jakob pl. Moscon in Leopold pl. Curti. Do leta 1721 je bil lastnik Hanibal Heister in od 1721-1802 grofje Attemsi. Attemsi naj bi bili lastniki, ki so dali notranje dvorišče poslikati. Grad so prodali Alojzu Mandelsteinu, ki ga je 1820 prodal grofici Petazzi. V času od 1855-1857 je bila lastnica Sidonija Brzowska, od 1857-1875 pa Eberhart Waldburg. Ta je grad prodal baronu Christianu Esebecku, ki ga je nato 1881 prodal menihom trapistom. Med drugo svetovno vojno so grad zavzeli Nemci in imeli v njem sedež preselitvenega urada za izgon Slovencev, kot tudi druge urade. Po letu 1947, ko je bil red trapistov razpuščen in je bil grad nacionaliziran, so bili v njem vse do 1965 zapori. Grad je tudi pomemben kulturno-zgodovinski spomenik. V njem je bila odkrita najstarejša romanska kapela na Slovenskem iz začetka 12. stoletja in najstarejša ohranjena grajska poslikava na slovenskem ozemlju iz začetka 16. stoletja. Muzej novejše zgodovine Slovenije |
|
