Brestanica ima bogato in zanimivo preteklost, ki je vredna, da se je spomnimo in jo iztrgamo pozabi.
V nedeljo, 9. decembra, smo se posvetili kovaški obrti v Brestanici, obeležili postavitev vzmetnega kladiva iz TEB na prostoru zadnje kovačnice v Brestanici, se poklonili spominu na zadnja kovača – Jožeta-Pepija Zupanca in nato Jožeta Železnika, ki je v stari Železnikovi kovačnici koval do leta 1980, ko sta se kovačnica in domačija morali umakniti novemu cestišču.
Na prostoru, kjer je še pred 38. leti stala kovačnica, bo zdaj vzmetno kladivo (federhamer) spominjalo na zadnjo kovačnico in bo hkrati pomnik, da je tudi dejavnost v naši TEB nekdaj bila drugačna, saj so mojstri v delavnicah morali marsikaj znati narediti sami in kovačem je pri težkem kovanju pomagalo to vzmetno kladivo.
Zaradi varnosti smo se zbrali na dvorišču Kluba pod lipo, gospodMiško Hahn, ki je bil med zadnjimi kovači ob tem kladivu v TEB, gospa Vida Zupanc, ki je bila rojena v nekdanji kovačnici, ter vnuka mojstra Železnika Marko in Boštjan pa so s prerezom trku odprli to spominsko obeležje.
Zgodbo o zadnji rajhenburški kovačiji smo začeli pri očetu gospe Vide – Pepiju Zupancu. Po njegovi prezgodnji smrti 1930. leta je žena Pepca s štirimi otroki, kovačijo in z domačijo ostala sama. Kot kovaški pomočnik je pri mojstru Pepiju že delal Jože Železnik. Nadaljeval je s kovaštvom, pomagal vdovi Pepci, spoprijateljila sta se in se poročila. Že leta 1933 se jima je rodil sin Dorči, nato pa se je rodilo še 5 otrok. Danes je izmed vseh Zupancovih in Železnikovih otrok med nami samo še gospa Vida Zupanc, ki je prijazno pomagala in dovolila, da zapišemo zgodbo njene družine.
Mojster Železnik je v kovaški poklic uvedel vrsto vajencev, fantov iz bližnje in daljnje okolice. Po njegovi poti je šel tudi sin Dorči, ki se je izučil za podkovskega kovača in je potem v TEB delal prav na tem kladivu, ki bo odslej kot pomnik nekdanjemu kovaštvu. K dobremu počutju vajencev je prispevala tudi gospodinja Pepca, saj je poleg hrane za številno družino skrbela tudi zanje. Rekla je, da je za delo sposoben le zdrav in sit človek. Nekaj nekdanjih vajencev je bilo prisotnih na spominski slovesnosti, nekdanji vajenec Slavko Kovačič pa je za nas obudil prav slikovite in zanimive spomine na mojstra Železnika.
Obiskovalce je pozdravil tudi gospod Jure Colarič, ki je na TEB posebej poskrbel, da je bilo kladivo (federhamer) pripravljeno in postavljeno. Nekaj besed zahvale pa je vsem skupaj namenila tudi gospa Vida.
Prijetno druženje je s pesmijo popestril Rajhenburški oktet ter mojstrov vnuk Marko, s harmoniko ga je spremljal Roman Drstvenšek.
Po kulturnem programu so si obiskovalci lahko ogledali zanimivo razstavo fotografij o obeh kovaških mojstrih in njunih družinah, ob njih pa smo obudili tudi spomine na nekdanjo podobo Brestanice.
V notranjem prostoru Kluba pod lipo pa so obiskovalci lahko ob filmčku obudili tudi spomin na nekdanje živinske sejme v Brestanici.
Hvala domačinoma Maji in Primožu Kozmus, ki sta nas prijazno in gostoljubno sprejela. Hvala vsem, ki so prispevali k tako prijetnemu doživetju, posebej pa Marku in Boštjanu Železniku, ki sta zbrala in uredila slike za razstavo.
In še podatki iz zgodovine kovaštva v Brestanici:
- v prvi polovici 19. stoletja je bila kovačnica za Savo v Ivančevi hiši. Že pred 1850. letom je tam koval oče Franc Ivanc, potem pa še sin Franc, ki je bil hkrati gostilničar, včasu od 1919. do 1922. leta pa tudi župan Rajhenburga.
- Kot kovačnica je bila zapisana že leta 1754 tudi stara hiška za Kosarjevo gostilno. Nazadnje je v hiši živela sama gospa Klara, ki so ji rekli Grossa. Leta 1930 je hiško kupila gospa Cilka Kosar, takrat je v njej še bil kovaški meh, orodje in dimnik.
- Manjšo kovačnico pa so imeli tudi trije Šavlijevi bratje – živeli so v hiši Elizabete Moškon, mame zborovodje Dolfija Moškona. Trije Elizabetini bratje so imeli majhno kovačnico, izdelovali so nože, srpe in kose.
Da je bil kovačev poklic čislan, priča tudi naš jugoslovanski denar takoj po vojni.
Bankovec za 100 dinarjev iz leta 1946 je imel naslikanega kovača, kmeta in na zadnji strani ribiča. S tem je poudarjal težko delo, ki nam je pomagalo pri obnovi, nam dajalo kruh in okno v svet.
Spominskega dogodka se je udeležilo zelo veliko obiskovalcev, z zanimanjem so prisluhnili besedam in si ogledali zanimivo razstavo. To je dobra spodbuda, da se tudi v bodoče posvečamo raziskovanju krajevnih korenin.
Margareta Marjetič
Foto: Boštjan Colarič
